Zdrava prehrana ni cela znanost

Zdrava prehrana je cela znanost, ne?

Seznam dovoljenih živil. Seznam prepovedanih živil. Ta živila zakisajo, druga alkalizirajo. Pa super živila. Strog urnik hranjenja. Pa ne izpuščaj obrokov. Ne jej po peti uri. Ne kombiniraj beljakovin in ogljikovih hidratov. Pa kalorije noter, kalorije ven. In ne jej na prazen želodec 😀

Dejansko pa je lahko zelo preprosto: jejte polnovredno in nepredelano hrano.

(Pa občasno si izmerite krvni sladkor.)

Začarani krog zdrave prehrane?

Kako močno se identificirate s svojim načinom prehranjevanja?

Kaj odgovorite, ko vas vprašajo, kaj počnete v življenju?Rečete, jaz sem vege/lchf/ketoist, …?

Se strinjam, prehrana je ključna v našem življenju. S prehrano se zagotovo ukvarjamo premalo. Vse je instant in vse je na hitro. Ampak …

Govorite samo še o svoji prehrani? Ste med sodelavci znani kot ketoist? Ko ste pri frizerju, razlagate o lchf? Ko ste pri zdravniku, poveste, da ste vege? Ko greste na sprehod na hrib, razlagate o lchf? Ko ste s prijatelji, vsi vedo, da ste vege? Ko za sinov rojstni dan pojeste kos torte, zraven poudarite, da ste ketoist? In na bratrančevi poroki cela miza ve, da ste ketoist?

Z novim načinom prehranjevanja ste si seveda izboljšali zdravje. Ali ste se hkrati ujeli v začarani krog svojih novih prehranskih smernic?

Ali svojo novo dieto dihate, govorite, mislite, sanjate, o njej razlagate sosedom, prijateljem, sodelavcem, sorodnikom?

Ste se rešili iz začaranega kroga nezdrave prehrane in ujeli v začarani krog zdrave prehrane?

Že ura prehranskega svetovanja …

Redki so srečneži, ki imajo prehransko svetovanje na voljo 24/7, tako kot ga imam jaz 😉 Redkokdo si lahko to finančno privošči.

Ampak prehransko svetovanje ne pomeni nujno, da pri prehranskem svetovalcu pustite vse svoje prihranke.

Že ura prehranskega svetovanja vam lahko pokaže luč na koncu tunela.

Ura prehranskega svetovanja vas lahko reši iz začaranega kroga hujšanja in ponovnega pridobivanja odvečne telesne teže.

Lahko vas razkuje iz primeža kronične bolezni.

Ura prehranskega svetovanja je lahko vaša odskočna deska za svetlejšo prihodnost.

Priprave na starost

Ko človek odraste, začne čas teči hitreje. Desetletja minejo, kot bi mignil, in seniorska leta so hitro pred vrati.

Že razmišljate o starosti? Si predstavljate, da boste na starost vitalni in aktivni? Ali pa verjamete, da je starost = bolezen? Boste zase skrbeli sami? Ali boste odvisni od drugih?

Ustrezna prehrana in gibanje v odrasli dobi sta dragocena naložba v starost. Ustrezna prehrana in gibanje v starosti seniorju zagotavljata dolgoživost in vitalnost.

Z ustrezno prehrano v odrasli dobi si boste zagotovili, da boste sploh dočakali starost, da ne boste že prej doživeli infarkta ali kapi.

Z ustrezno prehrano in gibanjem krepite kosti in mišice. S krepkimi kostmi in mišicami se boste na starost s postelje lahko pobrali sami.

S krepkimi kostmi in mišicami si boste zmanjšali možnost za padec in zlom kolka, ki je med starejšimi lahko usoden.

Recenzija knjige The Longevity Diet

The Longevity Diet, dr. Valter Longo

Dr. Longa sem najprej gledala v dokumentarcih o postenju. Je velik strokovnjak za vpliv postenja na raka in kemoterapijo.

Ko sem izvedela, da je napisal knjigo, sem jo naročila in se zelo veselila branja, pa me je veselje minilo, še preden sem prebrala polovico knjige.

Longova knjiga me je v bistvu tako razkurila, da sem napisala kar recenzijo knjige.

(Ja, če je raziskovanje prehrane človekova strast, potem lahko slaba knjiga o prehrani vzbudi precej negativna čustva 🙂 Pri nakupu knjig sem precej previdna: svojega denarja ne zapravljam za wannabe strokovne knjige o prehrani. Tokrat pa sem se močno uštela.)

Branje strokovne knjige o prehrani je sploh prijetno, če avtor vanjo vključi kakšno izkušnjo iz zasebnega življenja. Venda mislim, da Longo takim izkušnjam v knjigi nameni preveč prostora. Preveč razlaga o svoji glasbeni karieri in o času, preden se je odločil za znanstveno kariero. Sicer pojasni, zakaj je toliko napisal o svoji glasbeni karieri (ker naj bi mu na podlagi glasbenega znanja uspelo s kreativnim pristopom priti do odkritij v laboratoriju), a mislim, da je ta del predolg in nepotreben.

Ne, modri zaznamki v knjigi niso zaradi pomembnih informacij, pač pa zaradi bučk, ki jih Longo vali skozi celo knjigo 🙂

Nekako v smislu »otroci, na poskušajte tega sami doma« v knjigi ves čas daje občutek, da se običajen človek ne sme sam lotiti zdravega prehranjevanja ali postenja.

Je proti prehranjevanju čez cel dan (tj. 5-6 obrokov) in predlaga 11-12 urni časovni okvir za prehranjevanje, kar po moje ni bistveno drugače kot prehranjevanje čez cel dan.

Seveda je gibanje bistveno za zdravje, vendar se mi zdi, da Longo s svojimi navodili o rekreaciji pretirava. Med branjem sem na trenutke pričakovala, da bo količino rekreacije določil do minute natančno.

Med branjem sem imela občutek, da Longo zagovarja, da zdrava prehrana vključuje samo oreščke in olivno olje. Ampak, koliko ljudi ima dejansko na voljo oreščke in olivno olje kot lokalno hrano?

Na 198. strani Longo pravi, da je najboljši nasvet, ki ga lahko trenutno dá, naj jemo za mizo naših prednikov (naj torej izbiramo živila, ki so jih uživali naši starši, stari starši, pradedi). Takoj na naslednji strani pa razlaga že nekoliko drugače: da ne predlaga, naj jemo točno to, kar so jedli naši predniki, ampak naj živila naših prednikov prilagodimo dieti, ki jo Longo predlaga za dolgoživost.

Na 97. strani jasno pove, da je poskus s 3-dnevnim vodnim postom med kemoterapijo dal zelo obetavne rezultate, potem pa na 126. strani skuša bralca prestrašiti z zgodbo o sodnici, zboleli za rakom, ki je slišala za Longove raziskave o postenju in kemoterapiji. Čakala jo je kemoterapija, pa se je začela postiti. Njen prijatelj je poklical Longa, mu povedal, da se gospa posti že 8 dni, Longo pa je na to reagiral: »To je neumno. Povejte prijateljici, naj takoj začne spet jesti.«

Knjiga je popolno nasprotje tega, kar zagovarja kanadski nefrolog Jason Fung, ki predstavi različne načine postenja in razloži, da je postenje primerno praktično za vsakogar (izjema je le par skupin ljudi). Se mi zdi, da Longo s knjigo (sicer zelo subtilno) oglašuje svoj proizvod ProLon FMD (FMD – Fasting-Mimicking Diet), saj na 110. strani bralcu odsvetuje kakršnokoli prilagojeno različico diete ProLon FMD. Ves čas branja sem čakala, kdaj bo Longo natančno predstavil dieto, ki deluje kot postenje, pa sami dieti nameni le 1/3 strani, kar se mi zdi odločno premalo (sploh glede na platnico knjige, ki na videz obljublja veliko več). Skratka, nekaj tako enostavnega, kot je postenje, Longo zakomplicira do te skrajnosti, da bralcu odsvetuje, da bi se postenja lotil sam, brez zdravniškega nadzora.

Bralcu sicer predstavi zelo pomembno ugotovitev, da si med postenjem normalne človeške celice postavijo varnostni ščit, rakave celice pa ne, zato ostanejo ranljive za kemoterapijo, ki ima potem možnost, da rakave celice uniči, normalne celice pa pri tem utrpijo minimalno škodo.

Longo v knjigi odsvetuje nasičene živalske maščobe, čeprav je že marsikateri raziskovalec dokazal, da so ključne za zdravje. Med njimi je bil zobozdravnik Weston A. Price (1870-1948), ki je prepotoval svet, da bi preučil prehrano, zdravje in zobe izoliranih avtohtonih ljudstev. Ugotovil je, da človek lahko doseže optimalni fizični razvoj in zdravje le z uživanje nepredelane hrane, bogate s hranilnimi snovmi, in z uživanjem v maščobi topnih vitaminov, ki se nahajajo v živalskih maščobah.

Na 169. strani razlaga, da najbolj dolgožive skupnosti običajno uživajo ribe, olivno olje in oreščke, pri Japoncih z Okinave pa v oklepaju doda, da so dolgoživi, čeprav ne uživajo večjih količin olivnega olja. Mislim, da s to zadnjo informacijo Longo dejansko zavaja bralca; jaz se sprašujem, ali Japonci z Okinave sploh uživajo olivno olje :-S

Na koncu knjige končno razkrije 2-tedenski načrt prehrane za dolgoživost. Mislim, da nekatera predlagana živila nimajo druge prehranske vrednosti kot energije, npr. polnozrnata tablica z oreščki in temno čokolado; pecivo s cimetom in rozinami; toast; žitarice s sadjem in oreščki (predvidevam, da gre za instant izdelek); napitki iz oreščkov; riževa tablica; predpripravljeno testo za pico. Gre za predelano hrano, in ne predstavljam si, kako lahko taka hrana kakorkoli prispeva k dolgoživosti.

Skratka, ne kupujte knjige 🙂

Jetrca

Kako sem vzljubila jetrca

Jetra se vračajo v modo. So novo super živilo, ki ga niti ni treba uvažati iz daljnih krajev.

Jetra … ali jih imate radi ali pa se vam želodec obrača ob sami misli nanje. Če ste med zadnjimi, pa si vseeno prizadevate, da bi jetra vključili v svojo prehrano, vam bo mogoče pomagala moja izkušnja.

Včasih sem imela precejšen odpor do hrane živalskega izvora. Ni šlo za etične zadržke; moje telo je enostavno zavračalo tako hrano. Da sem sploh pojedla nekaj mesa, sem si kot otrok s koščki mesa v usta nabasala še precej kruha. Iz vsakega zrezka sem s kirurško natančnostjo izrezala vsak košček maščobe, vsako žilico in nepravilnost.

Ko sem začela svojo pot raziskovanja prehrane, sem ugotovila, kako pomembne so živalske maščobe za zdravje. Pa sem v prehrano najprej vključila maslo, ker sem ga imela rada, pa sem se ga izogibala, ker naj bi škodilo zdravju. V bistvu mi je uživanje masla vzbujalo prav prijeten občutek ugodja. S postopnim uvajanjem živalskih maščob so se začele spreminjati moje prehranske preference in počasi sem v svojo prehrano vključevala vse več živil živalskega izvora. Zelo rada sem imela maslo, svinjsko mast, ocvirke, sardele in jajca. Sicer sem pojedla tudi več mesa, ampak s precejšnjim ravnodušjem.

Hrana živalskega izvora je zelo dobro vplivala na moje psihofizično zdravje.

Leta kasneje sem se želela temeljito rehabilitirati svoje škripajoče sklepe, zato sem se lotila karnivorne diete (karnivorna dieta dopušča le hrano živalskega izvora). Navdušeni zagovorniki karnivorne diete poudarjajo pomen uživanja živalskih organov, zato sem začela raziskovati, kako bi se pripravila do tega, da kdaj pa kdaj pojem nekaj koščkov jeter.

Na YouTubu sem našla recept za jetra s šunko. Tako sem koščke piščančjih jetrc na ponvi popražila s koščki šunke. Na koncu sem jetrca dobro posolila in popoprala. Vsak košček jeter sem pojedla s koščkom šunke. In je kar šlo.

Z vsakim tednom karnivorne diete sem raje jedla meso in jetra. Prišla sem celo do tega, da sem jetra lahko pojedla sama, brez šunke, in da sem dejansko rada jedla govedino, ki me je prej puščala ravnodušno. Odkrila sem celo svojo najljubšo vrsto jeter, in sicer telečja.

Temelj moje prehrane tudi danes ostajajo meso, jajca, jetra in ribe.

Jaz sem bila glede mesa in jeter res ekstremen primer, zato si mislim … če je meni uspelo vzljubiti jetra, bi moralo tudi vam.

Kako pripraviti jetrca

200 g jeter, narezanih na kocke (kakršnakoli jetra; edino žrebičkova so se mi zdela precej trda)
svinjska mast
šunka, narezana na tenke rezine in nato na koščke

Na ponvi malo segrejem svinjsko mast, dodam jetra. Na zmernem ognju jih mešam, da zakrknejo z vseh strani. Nato ponev pokrijem s pokrovko, malenkost zmanjšam plin in pustim jetra, da se dušijo 3 minute. Potem jetra premešam, pokrijem in jih dušim še 3 minute. Ponev odkrijem, dodam koščke šunke in povečam plin, da jetra še malo zapečem. Iz varnostnih razlogov ponev delno pokrijem s pokrovko, ker začne proti koncu pečenja iz ponve precej špricati. Ko so jetra lepo zapečena, plin ugasnem, jetra pa dobro posolim in popopram.

Pa dober tek!

Ponev, emajlirana

Da ne bom delala krivice dobri stari emajlirani posodi, bom napisala še teh nekaj vrstic.

Pri nas doma precej uporabljamo ponev: včasih so na štedilniku kar tri ponve hkrati. In ker imam samo dve železni ponvi de Buyer, sem se morala navaditi tudi na emajlirano ponev EMO, ki sem jo imela sprva bolj za rezervo.

Izkazalo se je, da je emajlirana ponev EMO ravno tako vsestransko uporabna kot železna ponev de Buyer. Poleg tega je veliko cenejša in lažja in lahko jo pomijem v pomivalnem stroju.

Na njej uspešno pečem jajca, govedino, piščanca in sardele.

Ker je ta ponev dovolj lahka, bi bila uporabna tudi za samoobrambo v stilu risanke Zlatolaska (angl. Tangled). Seveda se hecam 🙂

Juha je kuhana. Kako dosežem, da jo bo otrok pojedel?

Mislim, da ima večina otrok rada juho, sploh če jo postrežete z rezanci, zlatimi kroglicami, cmoki. Kaj pa, če vam rečem, da so rezanci, kroglice in cmoki visoko procesirana živila, prazne kalorije brez druge hranilne vrednosti? In če vam povem, da se rezanci in cmoki v telesu razgradijo v sladkor? Ja, res! 🙂

Jaz juhi že dolgo ne dodajam rezancev, cmokov in podobnega. Sprva so se doma malo pritoževali, ker sem jim kar naenkrat začela servirati čisto juho, ampak so se na novi način hitro navadili.

Recimo, da mi verjamete 🙂 da z rezanci in cmoki v družinsko prehrano dodajate samo sladkor, in se odločite, da bo od zdaj naprej družina jedla čisto juho. Kako potem uporniškega otroka pripravite, da poje čisto juho?

Omenila sem pritoževanje: sprava so se moji otroci seveda pritoževali nad čisto juho. Da jim skrajšam trpljenje ob uživanju čiste juhe 🙂 sem uvedla nov način serviranja. Mlačno juho sem otrokom postregla kar v kozarcu s slamico. Pitje mlačne juhe po slamici iz kozarca je primerno za zbirčne Metke in bolnega otroka, ki ga na ta način lahko nahranite v postelji.

Če juho postrežete v kozarcu, mora biti mlačna, da se otrok ne opeče.

Recept za juho je objavljen tukaj.

Surovo mleko

Surovo mleko z mlekomata pijemo že 10 let, zato lahko iz izkušenj napišem nekaj besed, ki bi lahko bile v pomoč komu, ki ima zadržke pred uživanjem surovega mleka.

Surovega mleka ne prekuhavamo, segrejemo ga le toliko, da je prijetno za pijte. Predelamo ga tudi v kislo mleko, kefir, jogurt in skuto.

Surovo mleko sem pila tudi celo nosečnost.

V vseh teh letih ni nihče od nas zbolel zaradi uživanja surovega mleka.

Naše izkušnje kažejo, da lahko pasterizirano mleko in izdelki iz pasteriziranega mleka osebi povzročajo prebavne težave (mlečni sladkor laktoza naj bi se s toplotno obdelavo spremenil v laktulozo, ki deluje odvajalno), medtem ko lahko ista oseba normalno prenaša surovo mleko in izdelke iz surovega mleka.

V naši družbi je zakoreninjeno, da ne smemo uživati surovega mleka, zato me je bilo ob uvedbi surovega mleka v moji družini malo strah, da ne bom z njim komu škodila. Potem me je pomirila razlaga naturopata Rona Schmida, da ima surovo mleko encime, s katerimi uniči patogene organizme. Če mleko pasteriziramo, mleko izgubi to lastnost in takrat postane potencialno gojišče za patogene organizme.

Ampak tako pač mi. Kar ustreza nam, ni nujno, da tudi vam.

Surova jajca

Moja družina je pojedla že toliko surovih, kuhanih in pečenih kokošjih jajc, da nam je lahko nerodno pogledati kokoši v oči. Zato lahko iz izkušenj napišem nekaj besed, ki bi lahko bile v pomoč komu, ki ima zadržke pred uživanjem surovih jajc.

Iz surovih rumenjakov pripravljamo okusno sladko kremo, tako da z električnim mešalnikom z metlicama surove rumenjake in med zmiksamo v gosto kremo. Surove rumenjake dodajamo tudi smutijem.

V vseh teh letih uživanja surovih rumenjakov se ni nihče od nas okužil s salmonelo.

Najbrž je bistveno, da jajca kupujemo od branjevk na lokalni tržnici. Ob slučajnem pomanjkanju jih kupimo v bližnji trgovini. Za trgovinska jajca težko trdim, da so neoporečna, ker smo jih v teh letih pojedli zelo malo. Lahko pa to rečem za jajca s tržnice.

In zakaj samo surove rumenjake, ne pa tudi surovih beljakov?

Sally Fallon v svoji knjigi razloži, da surov beljak vsebuje antihranila: avidin, ki naj bi slabo vplival na absorpcijo biotina (vitamina B7), ter zaviralce tripsina, ki naj bi slabo vplivali na presnovo beljakovin. Antihranila lahko nevtraliziramo, če jajca termično obdelamo.

Dejansko smo že uživali tudi surove beljake. Naše izkušnje so, da lahko surov beljak nekomu ne dela težav, drugemu pa povzroči precejšnje želodčne in črevesne težave.